Vse se je začelo spreminjati, ko sem dopolnila 19 let.
V mislih sem takrat nosila sliko o kakovosti svojega življenja, ki je bila zgolj odraz naučene življenjske paradigme. Gojila sem skupek prepričanj in verjela, da mi bo to prineslo izpolnitev – ustaljeno življenje, redno službo, partnerja in družino. To je bilo vse, kar sem si takrat želela.
Nenadoma pa se je moj svet porušil. Postavili so mi nepričakovano diagnozo MS in vse informacije, ki sem jih pri teh letih prejela, niso bile nič kaj spodbudne. Pred menoj se je risala slika težke prihodnosti.
Začela sem spreminjati podobe, ki sem jih do takrat gojila, in skušala slediti zunanjim nasvetom, v prepričanju, da je to najboljše, kar lahko storim zase. Ob tem pa sem nenadoma spoznala, da nisem srečna in da izgubljam sebe.
Z zrušeno predstavo o življenju sem skušala ohranjati odnose z najbližjimi, saj sem verjela, da mi bodo le oni lahko stali ob strani ob neizogibnem poslabšanju mojega zdravstvenega stanja.
Priznam – nekaj let sem brezupno tavala v svetu, v katerem nisem videla izhoda. Morda zato, ker se takrat še nisem zavedala, da je življenje kot igra:
»Šele ko se igralec odloči zaključiti igro, se ta ustavi.«
Takrat sem dojela, da imam prav jaz v tej igri, ki ji pravim življenje, glavno vlogo.
Moje telo mi je v resnici želelo pokazati smer – razkriti, kaj vse nosi v sebi in kako to zanj postaja pretežko. Informacije, ki sem jih prejemala, niso bile spodbudne. Govorili so mi, naj se čuvam, da vzroka bolezni ne poznajo, da se stanje z leti slabša in da zdravila ni. A to danes zame nima več enake teže.
Kmalu je prišel padec. In šele ko sem se znašla na tleh, sem dojela, da lahko nekaj spremenim samo jaz.
Takrat se je začel moj vzpon. Zunanji svet ni bil več v ospredju – pomembna sem postala jaz. Začela sem se ceniti, zavestno usmerjati svoje misli in ustvarjati boljše pogoje za svoje počutje. Postajala sem soustvarjalka svoje prihodnosti.
Odločila sem se, da se ne bom več ozirala na negativna mnenja. Izbrala sem, da zaupam svojim občutkom in svojemu telesu.
Obrnila sem nov list in s pogumom stopila na novo pot.
Začela sem uresničevati želje, ki so dolgo čakale v meni. Potovanja so mi odprla nov pogled na realnost. Spoznala sem, da je vsak trenutek, vsako srečanje in tudi vsak spodrsljaj priložnost – priložnost za učenje in rast.
Oddaljila sem se od starih prepričanj in začela iskati nove smernice. Sprva sem verjela v moč uma, v svet, kjer je vse mogoče. Pomagala sem si z afirmacijami in meditacijo. A moje telo ni moglo več slediti zahtevam uma.
Resnica, ki se je začela razkrivati na telesni ravni, me je ustavila. Povabila me je globlje – v stik, v občutek.
Takrat se je začelo pravo raziskovanje. Spoznala sem AEQ metodo. Do takrat sem rešitve iskala v hitrih obljubah in različnih pristopih, a v resnici sem le bežala – od sebe, od telesa, od resnice.
Z rednim vračanjem v stik s telesom, ob izvajanju AEQ vaj, se je začela raztapljati napetost. Resnica, dolgo ujeta v telesu, se je začela razkrivati. Počasi sem spoznavala, kako sem se skozi življenje prilagajala – in kako sem s tem izdajala samo sebe.
Nisem znala čutiti. Še manj pa občutku prisluhniti.
Začela se je pot učenja. Pot, ki me je vodila v otroštvo, k izvoru utesnjenosti. Tam so se razkrivali vzorci, padale so maske in razkrivale so se vloge, ki so bile pogosto daleč od tega, kar sem verjela, da sem.
Vse je začelo dobivati smisel. Moj dolgoletni beg se je razkril kot obrambni mehanizem.
Spoznala sem, kako sem z nadzorom uma poskušala pobegniti pred bolečo resnico v prilagojeno iluzijo. In kako sem se šele z ostajanjem v občutku začela zares vračati k sebi.
Z vsakim trenutkom, ko sem ostala prisotna, sem gradila odnos – do sebe, do telesa in do resnice.
Ni bilo lahko. A prav v tem sem začutila ponos. Ponos, da sem imela pogum stopiti iz sprenevedanja v resničnost.
Opazovala sem tudi okolje – kako močno spodbuja beg pred resnico. Kako domače je bežati v kompenzacije, samo da se ni treba soočiti s sabo.
Pokazalo se je, da sem le z vračanjem vase v resnici našla to, kar sem vedno pogrešala in iskala. Sebe!
Od takrat je moj občutek postal kompas. Včasih nežen in topel, drugič intenziven, ko opozarja na stare vzorce. A danes vem – vedno me vodi k resnici.
Proces prepoznavanja podzavestnih vsebin, razumevanje preteklosti in vpliva prednikov – vse to me je vodilo v rast.
V meni je začel rasti otrok, ki prej nikoli ni zares odrastel.
Telo me je upočasnilo. Ustavilo. Povabilo v bolečino – in v resnico. Razkrivalo mi je, kako dolgo sem bežala.
Po 35. letu sem začela zares razumeti. Prihajali so vzorci, občutek izgube nadzora, notranji kaos. Iluzije so razpadale.
Počasi sem začela sprejemati vpliv otroštva na svojo odraslost. Um se je upiral, telo pa je vedelo.
Raziskovala sem občutke, ki so razkrivali ujetost v stare vzorce in tradicijo. Spoznala sem, kako sem s potlačitvijo ustvarila telesni oklep – samo zato, da bi se izognila izražanju in tveganju ob odzivih.
A z zavedanjem se je začela svoboda.
Okolica ni bila več takšna, kot sem si jo nekoč predstavljala. Videla sem vloge, maske in dinamike odnosov.
Ugotavljala sem čemu sem nekoč potrebovala prijaznejše dojemanje, ki mi je je nudila le zaznava brez občutka. Ki je bila možna zgolj odrezana od telesa.
Danes moje življenje dobiva novo podobo. Podobo, ki jo gradim zavestno, skozi izkušnje in stik s seboj.
Hvaležna sem za vse, kar sem doživela. Vsaka izkušnja me je učila. Naučila sem se poslušati, razumeti in izraziti sebe – z mejo in z modrostjo.
Cona udobja me je dolgo vabila. A spoznala sem, da je bila le iluzija varnosti brez rasti. In takrat sem izbrala drugače.
Po dolgem procesu sem v sebi začutila novo moč. Moč odgovornosti.
Spoznala sem, da odgovornost do sebe in resnice osvobaja. Da iskrenost razbremenjuje telo.
In da se prava sprememba začne tam, kjer si upamo začutiti.
